Naša družinska kmetija je bila ustanovljena z željo po ohranjanju narave in pridelavi zdrave hrane za našo družino. Naša zgodba sega v leto 2016, ko smo se odločili za ekološko pridelavo in od takrat vztrajamo pri tem, saj verjamemo, da je to ključno za ohranjanje zdravega okolja in kakovostne hrane.

 

Andrej, prizemljen realist, ki rad nekaj ustvari s svojimi rokami. Kakšen nov pripomoček za na njivo, peč za biooglje, rastlinjak ali hiško. Njegova odločnost, vojaška disciplina in »vedno najde rešitev« so njegove lastnosti, ki so gonilo naše kmetije.

​

Po več letih dela v mestu, kjer je tempo zelo hiter, sem imel dovolj.  Vsak dan sem bil psihično in fizično izčrpan. Izgubljati sem začel pristen stik s sabo, družino in naravo. Vedel sem, da se to na dolgi rok ne more nadaljevati. Na podedovani kmetiji sem tako začel svoj lasten projekt - s pridelavo ekološke zelenjave. Nakupil sem vso potrebno orodje kot so razne motike, rastlinjak, ročno sejalnico, razne stroje in priključke. Njive pa sem ogradil. Ko je bilo skoraj vse pripravljeno (po preizkušnji covida), sem pustil službo in začel kmetovati. Za uspeh je potrebno veliko fizičnega dela, vremenske razmere nam niso vedno naklonjene, v naravi je tudi veliko škodljivcev ... Toda vse težave, s katerimi se soočamo, so vredne tega. Delamo dobro za našo mater Zemljo, za dobrobit ljudi in živali ter okolje. Rad živim v sožitju z naravo, saj se tako lahko spet slišim. Naš cilj je živeti samooskrbno in trajnostno s pridelavo raznovrstne zdrave hrane, pa tudi z energetskega vidika - z lastno elektriko in znižanjem stroškov na vseh področjih življenja. 

​

Urška, vedno polna ustvarjalnih idej, za katere je potrebno včasih nekaj prizemljitve in časa, da se uresničijo in dobivati svojo obliko. Rada ustvarja v kuhinji, z besedami, z barvami, rada pleše in poje. Po izobrazbi je profesorica magistrica slovenistike in primerjalne književnosti. To je izbrala, ker ima rada knjige in tudi sama rada piše poučne zgodbe in pesmi. Zanima pa jo tudi vse, kar je povezano s tem, da otrok čim bolj naravno in skozi igro razvija svoje talente in sposobnosti.

​

Kot otrok sem živela na vasi v sedem-članski družini, na kar se zelo rada spominjam. Najlepši spomini so tisti, ki so povezani z naravo in jih lahko prikličem samo s tem, ko zavonjam posušeno travo. Kako je bilo lepo, ko smo spravljali seno, ko smo ga sprva nalagali še na lojtrski voz, na koncu pa smo otroci splezali na vrh in se peljali do doma – to je bilo veselje! Koristno in zdravo sem se počutila, ko smo vsako poletje v gozdu napravljali drva za kurjavo in kako smo jih doma zlagali. Res super zaposlitev za um in telo. Pa ko smo obrezovali trte v vinogradu in nato iz »rzi« zakurili ogenj, v žerjavici pa spekli krompir. Mmm. In trgatev! Poleti smo v bližnjem gozdu nabirali borovnice, ob gozdnih poteh jagode, v sadovnjaku pa smo plezali po polnih češnjah in si polnili otroške želodčke. Kasneje smo obirali še slive in jabolka, jih tudi sušili in naredili marmelade. Na travnikih in ob gozdovih smo nabirali zelišča za čaje in iz njih pripravili druga domača zdravila. Vsako leto smo si pridelali tudi velika polja svoje hrane. Krompir, rdečo peso, korenje, fižol, solato, zelišča, paradižnik, papriko, kumare, buče, kolerabo, stročji fižol … in to tudi shranili za ozimnico. Mamici smo pomagali pri vlaganju in peki. Za praznike sta z očijem spekla več hlebcev kruha kar v krušni peči. Kot zelo majhna se tudi spomnim, kako smo na pašo gnali krave in kako sem pri stari mami poskusila molsti kravo. Kasneje smo imeli tudi konjičke, ki sem si jih tako želela. Hodila sem na travnike, kjer sem ustvarjala – slikala, pisala, fotografirala in brala. To je bilo moje naravno otroštvo, za katerega sem zelo hvaležna. Veliko smo hodili tudi na pohode v Bukovče, na Gorjance. V spominu mi je dobro ostal nočni pohod na Trdinov vrh v snegu z baklami. Ker imam tri sestre in brata, mi nikoli ni bilo dolgčas, vedno smo našli kakšne družabne igre, v lepem spominu mi je ostalo tudi naravno poučevanje najmlajše sestrice in bratca.

​

Po zaključeni Tehniški gimnaziji sem odšla na študij v Ljubljano, kjer sem živela 8 let. Mestno okolje je zame bilo vedno zelo tuje in hladno. Med vikendi sem komaj čakala, da grem domov v naravno okolje. Želela sem nadaljevati svoje življenje v naravi, kjer lahko slišim sebe in ustvarjam. Tako mi je Bog na pot poslal Andreja, ki je na Dolgem Brdu preživel svoje mladostništvo v skrbi za krave na podedovani kmetiji in ko me je prvič pripeljal sem na Dolgo Brdo, sem rekla: »Ja, to je to, kjer želim živeti in ustvarjati.« Že čez nekaj dni sva se poročila in tako združila najini zgodbi v eno skupno pot, po kateri stopava že šest let. 4 leta je z nama tudi najin sin Vidvan."

​

Vidvan, ustvarjalen, živahen, radoveden, bister fant, ki se rad vključi v vsa dela. Skozi igro na kmetiji močno razvija možgane, motorične sposobnosti, občutek za delo, naravno razvija razumevanje življenja in njegove zakone.

​

Združili smo naše talente in sposobnosti in tako nastaja ta zgodba Ekološke kmetije Sušnik.

​

 

​